Pobožični vikend na Slavniku

Po dveh tednih megle in dežja nas je na pobožnični vikend končno razveselilo sonce. Običajno bi se te dni odvijale številne skupinske ture in največja težava bi bila izbira, katere se udeležiti. Tokrat temu žal ni bilo tako, vendar je bilo treba te čudovite dni vseeno nekako izkorstiti. V petek pred izbiro destinacije še enkrat preverim zadnje novice (vemo, da se lahko v par minutah zadnje čase veliko spremeni … ) in zožam svoje potencialne destinacije na obalno-kraško regijo. V zadnjih letih je že kar navada, da sem v tem božično-novoletnem obdobju vsaj enkrat na Slavniku in, če imam srečo, me tam pričaka tudi snežna preproga, ki lepo popestri meni sicer že zelo dobro poznan (nikoli pa ne dolgočasen) spust. Ker je v noči na soboto zapadlo ravno dovolj snega, da je pobelilo vrh Slavnika, je bila destinacija odločena.

V soboto zjutraj parkiram v Prešnici, kjer se znajde tudi Nejc in počasi kreneva v hrib. Razmere so čisto zimske vendar navdušenje nad snegom in dejstvo, da sem končno spet na kolesu prevlada morebitno slabo voljo zaradi zmrznjenih okončin. Piha močna burja, ki občutek mraza potisne precej pod ničlo, vendar večina vzpona na srečo poteka po gozdu, ki nudi dobro zavetje. Popolnoma izpostavljen je le zadnji del vzpona, ko že vidimo kočo. Tam je potrebno je le še nekaj pozornega manevriranja in na koncu potiskanja koles čez zamete in že smo na vrhu. Vidljivost je odlična in razgledi segajo vse do Dolomitov, ki so prekriti s precej višjo snežno odejo, kot naš Slavnik. Kljub precej divjim razmeram je na vrhu mnogo pohodnikov in en kolesarski somišljenik. Po obveznem fotkanju in lovljenju sape med sunki vetra se prične najboljši del.

Kolesarski spust po snegu (z običajno širokimi gumami) je lahko zelo zabaven, lahko pa precej mučen. Sobotne razmere so obkljukale vse škatlice, ki so kriterij za zabaven spust po snegu: 1.) Snega je bilo ravno dovolj – toliko da pričara pravo zimsko vzdušje in omogoča, da odprašiš kakšen ovinek, ne pa preveč, kar bi vodilo k temu, da se kolo zakoplje; 2.) Sneg je bil suh in posledično tudi naše noge in; 3.) Sneg je bil brez pomrznjenih delov (ki lahko vodijo k nenačrtovani spremembi zamišljene poti). Zasnežena je bila le približno zgornja tretjina spusta, spodnji dve tretjini sta pa popolnoma suhi. Kamnita podlaga naredi Slavnik odlično izbiro za sončen dan po dežju, saj se trail res hitro posuši.

Spust je bil res eno samo veselje in ker dobrega ni nikoli preveč, sem turo ponovila še v nedeljo. Tokrat mi je družbo delal tata Likar, pihalo je precej manj, obiska je bilo enako ali še več, podlaga pa je bila nekoliko slabša (poledenele kolesnice na cesti za vzpon). Za spomin na tale čudovit vikend sem poleg fotk posnela še video, ki si ga lahko ogledate spodaj.