Aprilska zimska pravljica na Vremščici

Tunel iz dreves

Z vremenskega vidika se april tudi letos drži svoje tradicionalne muhavosti, tokrat pa nam je dodatna ohladitev prinesla kar sneg namesto dežja.

Po celem dnevu pogledovanja skozi okno in štetja snežink, sva se odpravila na popoldanski izlet na Vremščico. Prvotni plan je ostal le ideja, namreč v avto sva spakirala turne smuči, ampak se je že na izhodišču izkazalo, da bi ostale le na nahrbtniku. Tokrat sva se z Luno kar peš odpravila proti vrhu.

OPIS POTI

Prvi del poti poteka po makadamski cesti, ki pa je bila na račun nekaterih navdušenih voznikov že skoraj do vrha zvožena. Na poti smo srečali kar nekaj pohodnikov, ter celo (električnega) kolesarja, ki se je prišel zabavat na svež sneg.

Ko smo po približno pol ure prišli iz gozda, je tipično kraška burja začela kazati zobe. Poleg že tako nizkih temperatur je močan veter poskrbel za konkreten windchill, vendar smo dobro oblečeni oziroma opremljeni z zimsko dlako trmasto nadaljevali proti vrhu. Pot so popestrili še številni zameti, zaradi katerih je višina snega nihala od par centimetrov pa do “snega do riti”. Ko smo obšli Čemparjev Vrh, je gozd spet ponudil nekaj zavetja pred vetrom in prav tako pod samim vrhom, tako da je ta del poti minil bolj mirno.

Na vrhu smo srečali nekaj ljudi, ki so se na vrh povzpela iz drugih izhodišč, nato pa po približno desetih minutah krenili nazaj, saj je sonce že začelo zahajati. Vračali smo se po isti poti, ki pa jo je popestrila Luna, saj je za nekaj minut (ki so se zdele kot večnost) izginila po svoje.

Ob povratku na cesto se je pokazala glavna slabost vseh tistih avtomobilov, namreč ves zvožen sneg je bil zaradi vetra leden, tako da je bilo pol poti navzdol bolj drsalne narave. Po temi smo prišli nazaj do avta, se preobuli in premraženi krenili nazaj domov.